Gospodarske delegacije lahko potekajo samostojno ali pa v okviru državniških obiskov oz. mreže veleposlaništev in konzulatov (van Bergeijk 2009, str. 7).

Pri tem pa, kot opozarja van Bergeijk (2009, str. 70), največkrat ni popolnoma jasno, ali dejanske koristi (podjetij) presegajo strošek javnih storitev.

Močnejši mednarodni gospodarski odnosi in aktivnosti vsekakor prinašajo prednosti tako na makro kot mikro ravni (van Bergeijk 2009, str. 70- 77).

Izhajala sem iz predpostavke, da diplomatska in konzularna predstavništva vplivajo na pospeševanje mednarodne trgovine države (Yakop in van Bergeijk, 2011).

Van Bergeijk in Moons (2018) izpostavljata, da je indijska gospodarske diplomacija, kljub pravi osredotočenosti in ekonomskim politikam, pravzaprav neučinkovita.

Gre za aktivnosti držav in njihovih mednarodnih mrež v korist mednarodni trgovini in investicijam (Moons in van Bergeijk 2017, str. 337).

Nekateri zasebni deležniki (podjetja npr.) bodo zahtevali vedno več podcenjenih javnih storitev (van Bergeijk in Moons 2018, str. 16).

Podobno Yakop in Van Bergeijk (2009, str. 6) poudarjata dve poti, po katerih lahko gospodarska diplomacija pripomore k povečanju trgovinske menjave.

Ugotovila sta, da povečanje števila DKP pozitivno vpliva na povečanje izvoza in uvoza držav (Yakop in van Bergeijk, 2011).

Taylor je pri svojih študijah uporabljal naslednje uteži γ1 = 0,5 in γ2 = 1,5 (Van Bergeijk in drugi; 2000: 196).

Svoje gospodarske interese v zunanji politiki države v mednarodni skupnosti uresničujejo z gospodarsko diplomacijo (Zutshi 2008, 2; Yakop in van Bergeijk 2011, 254-255; Pigman 2010, 139).

To lahko zahteva tip proizvoda ali storitve (vojaška oprema) sama država partnerica, država izvoznica pa želi z vključitvijo visokih državnih uradnikov sporočiti pomen gospodarskih in drugih odnosov z državo gostiteljico (van Bergeijk 2009, str. 87).

Van Bergeijk (2009, str. 83) večino gornjih nalog opiše kot vzdrževanje dobrih političnih odnosov z namenom zmanjševanja morebitnih prihodnjih trgovinskih ovir in dodaja nalogo ustvarjanja znanja o prihodnjih potencialih investiranja in trgovine.

Ovire v obliki predpisov, pomanjkljivih informacij, stroškov čezmejnega delovanja ter različnih pravnih in regulativnih predpisov lahko predstavljajo tudi do 44 % vrednosti ad valorem, kar je dvakrat toliko, kot je vpliv transporta (van Bergeijk 2009, str. 97).

Med pomembnejše spada intenziteta mednarodnih odnosov med različnimi akterji po vsem svetu, ki pripomore k priložnostim za gospodarsko sodelovanje na svetovnih trgih (van Bergeijk 2009, 3).

Van Bergeijk (2009, str. 106-107) ponuja kot možno razlago, da pri bogatih državah dodaten konzulat v že tako razširjeni mreži predstavništev ne prispeva toliko kot pri slabo razvejani mreži predstavništev.

Veleposlaništva in konzulati torej predstavljajo instrument za krepitev stabilnih političnih odnosov med državami, ki z zagotavljanjem informacij in znanj o trgovinskih priložnostih zmanjšujejo prihodnje težave v gospodarskih odnosih med državami (Yakop in van Bergeijk, 2011, str. 253).

DKP bi naj namreč pomagale pospeševati trgovinsko menjavo z informacijami o trgu, ki ga zagotavljajo svojim podjetjem, da se ta čim lažje izognejo morebitnim oviram na novem trgu (Yakop in van Bergeijk, 2011).

Van Bergeijk (2011, str. 1) meni, da so se zlata leta, v katerih se je zdel za blaginjo in preprečevanje konfliktov najbolj primeren recept "globalizacija, rast in manj države", v obdobju 2008/2009 iztekla.

Gospodarska diplomacija torej predstavlja sredstvo, ki ni neodvisno od zunanjega okolja in je zato njeno oblikovanje velikokrat odvisno tudi od trenutnih gospodarskih političnih vezi z drugimi državami (van Bergeijk in Moons, 2011).